natisni stran
Skupina solkanskih kajakašev pred vojno. Jezero Most na Soči.


Tradicija čolnarjenja na reki Soči je stara, saj so ljudje že nekdaj potrebovali čolne za vsakodnevno prehajanje reke, ki jih je ločevala1. Čolne pa so potrebovali tudi za gospodarsko izkoriščanje reke, poleg ribarjenja so jim služili tudi za prestrezanje lesa za kurjavo in za obdelavo. Reke so bile namreč prometna pot, ki so omogočale Slika2: Skupina solkanskih kajakašev pred vojno.dostavo lesa iz gorskih predelov v nižine. Tako je bilo tudi na reki Soči in zato so tudi v Solkanu ob njenem bregu nastajali žagarski obrati. Prav ti pa so tudi omogočili razvoj solkanske mizarske obrti. Solkanski mizarski obrtniki pa niso izdelovali le velikih čolnov, marveč tudi manjše "batele", ki so služili v prvi vrsti rekreaciji.
Slika3: Odhod na tekmo leta 1937 (Golob-Jug).
Okoli leta 1937 se je skupini navdušencev rekreativnega čolnarjenja v Solkanu uresničila želja po boljšem, lažjem čolnu, ki bi bil okretnejši in primeren tudi za rekreacijo. Pridne roke solkanskih mizarjev so kmalu izdelale čolne, ki so bili za takrat izredno lahki, saj so tehtali le 20 do 45 Slika4: Otvoritev jeza na Most na Soči 1938/39.kilogramov. Seveda, to so bili čolni za eno osebo in je bilo za veslanje potrebno precej znanja pa tudi moči in vzdržljivosti. Od Kanala do izliva Vipave v Sočo pri Sovodnjah pa po Vipavi do Orehovelj, povsod so poznali drzne solkanske čolnarje.

Slika5: Prvi leseni čolni izdelani v domači delavnici.Razvoj rekreativnega čolnarjenja je prekinila druga svetovna vojna. Toda kmalu končani vojni, ko je bilo vse hudo že mimo, se je predvojno navdušenje obnovilo. Po priključitvi k Jugoslaviji (1947) je dobilo že bolj organizirane oblike, kljub temu da je nova meja presekala reko Sočo med območjem Barke na levem bregu ter Škrli na štmaverski strani in tako onemogočila nekdanje veslaške poti. Potlej je bilo mogoče veslati le od Solkanskega mosta navzgor.
Zametki bodočega brodarskega društva so iz konca leta 1947.(2) Odločilen pa je bil sestanek, ko so se na pobudo odbora Ljudske tehnike zbrali januarja 1948 v mizarski delavnici Tonija Prijona: Danijel Bašin, Zdravko Bašin, Pavel Bone, Toni Prijon, Cvetko Srebrnič, Jože Srebrnič, Marke Vižin in Izidor Vuga.
Sklenili so, da bodo ustanovili športno društvo in dali so mu ime Brodarsko društvo Solkan . Prvi predsednik Zdravko Bašin je odstopil napol porušen skedenj, v katerem so prizadevni člani takoj uredili sedež društva in delavnice.

Svojo dejavnost so člani osredotočili na področje:
# kajakaštva,

# jadranja,

# modelarstva in

# motonavtike.


Te štiri društvene usmeritve so kazale na zanimanje članov, a za njihov razvoj ni bilo niti najosnovnejših pogojev, razen vode in želje po delu in uspehih. Istega leta sta se dva člana društva, Pavel Bone in Toni Prijon, udeležila tečaja za kajak na divjih vodah v Celju. Poleg veščin veslanja sta prinesla tudi kajakaški čoln-kajak z lesenim ogrodjem in gumijasto prevleko. Medtem so v društveni delavnici člani izdelali lesene čolne-sandoline in modele jadrnic.

Slika9: Kajakaši na Soči 1949.Pozimi 1948/49 so se začeli prvi organizirani treningi s skromno klubsko opremo: 4 sandolini in en kajak. Vse to bogastvo so člani kluba spravljali v začasno postavljeno lopo ob Soči. Leseni čoln z gumijasto prevleko je bil še dokaj težak in za današnje razmere silno neokreten, v tedanjih razmerah pa je pomenil revolucionarno novost; z njim se je začelo novo obdobje kajakaštva na Soči.
Širši javnosti so se člani društva prvič predstavili leta 1949 s sodelovanjem na prvomajski paradi v Ljubljani. Istega leta so se udeležili več tekmovanj. Na izločilnem tekmovanju v veslanju na mirnih vodah v Ljubljani in Mariboru so se člani društva uvrstili v finale, na Slika8: Tekmovanje na reki Vipavi v Mirnu 1949.republiškem prvenstvu na divjih vodah v Trbovljah pa se je član društva Miran Mozetič uvrstil v republiško reprezentanco.

Organizirani sta bili tudi prvi tekmi na Soči in na reki Vipavi.
Slika10: Prvomajska parada v Solkanu 1950.
Za uspešno delo so dobili člani društva decembra 1949 nagrado - radioaparat Kosmaj. Ta nagrada je še dodatno vzpodbudila delo vseh članov in pripomogla k povečanju članstva. Izredno skromna klubska oprema pa je onemogočala še večji razcvet dejavnosti na Soči.
Slika12: Tekmovalci na Soči.V letu 1950 so se člani društva udeležili nekaj tekem na mirnih vodah, saj za drugačno veslanje ni bilo ustreznih rekvizitov. Kljub tem in drugim težavam se je društveno delo nadaljevalo, še več, vedno znova so člani poskušali na vseh področjih pokazati svoje znanje in sposobnosti.

Slika13: Tekmovanje na Soči.Ob 25.maju so poslali maršalu Titu darilo-model jadrnice, ob katerem se je maršal tedaj fotografiral in tako dal veliko priznanje izdelovalcem modela. Delo članov v društvu se je nadaljevalo še z večjim navdušenjem, kot bi hoteli z zagnanostjo dokazati, da je mogoče z voljo in delom premagati še tako velike materialne težave in pomanjkanje ustreznega znanja. Kljub temu je bila nagrada, ki so jo dobili istega leta kot najboljše društvo v okviru Ljudske tehnike v Jugoslaviji, veliko presenečenje, še posebej zato, ker so dobili med drugim tudi lepo jadrnico "Sava" in nekaj drobne opreme za vodne športe. Navdušenje ob jadranju z novo jadrnico je bilo kratkotrajno, kajti zaradi materialnih težav so člani kluba sklenili jadrnico prodati. Z izkupičkom so nakupili osnovni gradbeni material in s tem naredili prvi korak k uresničitvi tihe želje, lastne čolnarne ob Soči.

Leto 1951 ne zajema tekmovalnih uspehov, kajti minilo je v delovnem vzdušju gradnje čolnarne, ki so jo gradili člani z udarniškim delom. Objekt je bil v prvi polovici leta 1952 tudi dokončan in vanj so lahko člani društva prenesli svoje rekvizite. Znova se je prebudil tekmovalni duh in nadaljevali so se treningi. Člani so dobili tudi dva nova kajaka, ki sta delno izboljšala stanje v tedaj že skoraj povsem iztrošeni opremi.
Slika15: Pred dograditvijo čolnarne 1951.Slika16: Prva čolnarna leta 1952.

Leta 1954 so člani izdelali v svoji delavnici prve zložljive lesene kajake z gumijasto prevleko. To je bil velik delovni uspeh, ki je omogočil tudi širše in uspešno udejstvovanje članov na tekmah.

Slika17: Graditev nove čolnarne-udarniško delo.Veliko dela in iznajdljivosti je botrovalo novim delovnim uspehom v letu 1955, ko so bili v klubski delavnici izdelani prvi gumijasti kajaki za divjo vodo. To leto pomeni začetek preusmeritve delovanja članov kluba: od veslanja oziroma veslanja na mirnih vodah h kajakaštvu na divjih vodah. Z možnostjo izdelovanja čolnov v lastni delavnici se je povečalo tudi zanimanje za kajakaško sekcijo v društvu, medtem ko so ostale sekcije klub začetnim uspehom počasi zamirale. Vrstila so se tekmovanja po Sloveniji, na njih so dosegali tekmovalci odlične rezultate.

V leto 1956 je društvo stopilo opremljeno s šestimi Slika18: Solkanski kajakaši nosijo Titovo štafeto od Kobarida do Solkana 1953.gumijastimi kajaki za divjo vodo, kar je bila poleg sandolinov že solidna osnova za športno udejstvovanje. Na Soči je bil organiziran veleslalom od Plavi do Solkana in maja tudi republiško prvenstvo. Istega leta so se člani kluba udeležili tudi mednarodnega tekmovanja v Meranu (Italija), kjer so dosegli nekaj izrednih uspehov: ekipa, ki so jo sestavljal Pavel Bone, Miran Mozetič in Jože Srebrnič, je zmagala v slalomu, uspešno pa so se tekmovalci predstavili tudi v posamičnih vožnjah. To tekmovanje je pomenilo tudi prvi stik z mednarodnim športom, uspehi na tekmovanju pa so bili potrdilo Slika19: Ekipa na državnem prvenstvu na divji vodi v Tacnu 1953<br /> (od leve: Simoniti, Mozetič, Srebrnič, Bensa in Vuga).dosedanjemu delu v društvu in obenem spoznanje, da bo mogoče s trdim delom vzpostaviti stik s svetovno elito v kajakaštvu. Nastop kajakašev iz Solkana na tem tekmovanju je bil veliko presenečenje za svetovno športno javnost, saj so se iz anonimnosti povzpeli preko noči na visoko mesto in s tem nakazali namero za prodor v svetovni vrh kajakaštva na divjih vodah. Istega leta je bilo organizirano tudi prvo mednarodno tekmovanje na Soči z udeležbo najboljših tekmovalcev iz Italije, Avstrije, Nemške demokratične republike in Češkoslovaške.
Slika21: Tekma v Tacnu 1953.
V naslednjih letih se je delo v društvu nadaljevalo z nezmanjšanim tempom in tudi rezultati niso izostali. Kljub temu pa se je društvo vseskozi otepalo z velikimi finančnimi in materialnimi težavami. Te so končno privedle tudi do reorganizacije in preimenovanja društva. Slika23: Ogrodje zložljivega kajaka izdelano v domači delavnici.Leta 1959 je kolektiv Soške elektrarne, v sporazumu z Brodarsko zvezo Slovenije in Okrajno zvezo za telesno kulturo, prevzel pokroviteljstvo nad delovanjem društva, ki se je zato preimenovalo v Kajak klub Soške elektrarne (KKSE). Sodelovanje med kolektivom Soških elektrarn in člani kluba se je utrjevalo in omogočilo nadaljevanjeSlika25: Trening na Bohinjskem,m jezeru 1954. tradicije veslanja na Soči.

Tridesetletno delovanje kluba izpolnjuje veliko športnih uspehov. Na mednarodnih tekmah so člani in članice kluba dolga leta redno posegali po najvišjih mestih in s tem nosili ime kluba po Evropi. Poleg tega so osvojili preko 50 državnih naslovov med člani in skoraj toliko med mladinci. Klub je dal v svojem delovanju v državno reprezentanco 15 članov, ki so ime kluba več kot častno zastopali. Tudi na tekmovanjih najvišjega razreda - svetovnih prvenstvih so dosegli nekaj izrednih rezultatov. Vendar pa se delovanje kluba ni omejilo le na udeležbo na tekmovanjih. Pozornost je bila posvečena tudi vzgoji sodniškega in trenerskega kadra, saj je v klubu delovalo 35 republiških, 5 zveznih in 3 mednarodni sodniki ter 5 inštruktorjev. Konec sedemdesetih let pa je klub dobil tudi svojega trenerja, tako da so se odprle nove možnosti za načrtnejše delo in vzgojo novih tekmovalcev. Tekmovanja pri Mrzleku, v Plavah, v Bovcu, na reki Idrijci so poznana vsem ljubiteljem športa doma in v tujini. Posebno velja poudariti tudi organizacijsko delo v klubu, ki se je razvijalo vzporedno z rastjo ostalih zvrsti klubskega življenja.

Izmed tekmovanj velja omeniti tudi edinstveno kombinacijo smučanja in veslanja (veleslalom na snegu in spust na vodi), posvečeno tragično preminulemu članu kluba Bojanu Poberaju. Tekmovanje se je odvijalo štiri leta zapovrstjo, ko je klub osvojil v trajno last prehodni pokal.

Da bi se kajakaški šport razširil na celotno Soško dolino, je vložil klub precej truda v ustanavljanje sekcij v Bovcu, Kobaridu in v Trebuši na reki Idrijci. Kljub izjemnim naravnim pogojem pa se kajakaški šport v teh krajih ni posebno razvil. Tridesetletno delo kluba ni bilo neopaženo, saj je bil klub vseskozi deležen podpore ožje in širše družbene skupnosti. Za uspešno delo je prejel: Bloudkovo plaketo, priznanje Zveze telesne kulture Slovenije in Jugoslavije, nagrado občine Nova Gorica, priznanje Kajakaške zveze Jugoslavije, priznanje Brodarske zveze Slovenije, priznanje Mednarodne kajakaške zveze (ICF), priznanje italijanske kanuistične federacije (FIC-CONI).

Vrhunec je vsekakor pomenila organizacija tekme v spustu za evropski pokal leta 1976 v Bovcu; organizirano je bilo v sodelovanju bovške sekcije Bovec. Po sodbi mnogih je bilo pripravljeno na izredni višini, klub je prejel zato tudi pohvalo Mednarodno kajakaške zveze (ICF).

1 Prvi del besedila je prirejen po brošuri, ki je bila izdana ob tridesetletnici kluba (Nova Gorica, 1978). Gradivo so zbrali in uredili Jože Poberaj, Lado Simoniti, Vladimir Jug in Davorin Škarabot. Drugi del besedila, pa je večinoma povzet po besedilu, ki ga je s sodelovanjem nekaterih starejših članov kluba pripravil Andrej Grobiša za, žal neobjavljeno brošuro, ob praznovanju petdesetletnice Kajak kluba Soške elektrarne (1997).

(2)
Zaradi neugotovljivega datuma ustanovitve kluba se je njegova tridesetletnica praznovala leta 1978, štiridesetletnica in petdesetletnica pa leta 1987 oziroma leta 1997.


2_ KO VELJAJO LE ZMAGE...
Več kot dvajset zadnjih let življenja Kajak Kluba Soške elektrarne krasijo največji športni uspehi: medalje in naslovi svetovnih prvakov na mladinskih in članskih svetovnih prvenstvih so postale stalnica in dvignile pričakovanja športnih navdušencev in javnosti preko vseh meja. Danes je mesto med deseterico najboljših na svetu komajda omembe vredno, pomembne so le medalje, ki nekaj štejejo.
Kdo sploh še šteje uvrstitve in medalje z državnih prvenstev?
In vendar je kajakaštvo predvsem v zadnjem desetletju doseglo tako izjemen razvoj, da odločajo le še stotinke, da je potrebna najboljša psihofizična pripravljenost v določenem trenutku za tisto odločilno razliko, ki pomeni medaljo ali naslov najboljšega.

Za izjemnimi svetovnimi uspehi Abramiča, Štruklja, Grobiše, Kanclerja, Černeta, Marušiča, Suliča, da naštejemo le nekatere izmed najboljših, pa se skriva vrhunsko strokovno delo, ki zahteva ob razumljivi marljivosti, vestnosti in seveda znanju, tudi veliko inventivnosti, poguma in sposobnosti iskanja novosti, najboljših rešitev, ki bodo dale tekmovalcu tisto majhno prednost, ki odlikuje najboljše.

Težko bi bilo opredeliti, kateri od dogodkov v zadnjih letih je pomenil vrhunec klubske dejavnosti; paleta aktivnosti